Zakaj imam rad delo poročnega fotografa? Najbrž zaradi tega ker lahko na ta način spoznam čudovite ljudi in ker mi pustijo zabeležiti njihove največje trenutke sreče.

…sveže oprano deževno sobotno jutro in slaba vremenska napoved ni napovedovala nič dobrega. Težke debele kaplje so mi prale vetrobransko steklo, ko sem se ob šestih zjutraj peljal proti Domžalam. Upanje umira zadnje. Dežja je bilo na koncu koncev le za vzorec. Fotografska torba je bila pričakovana težka, pretežka za cel dan fotografiranja … ampak v družbi Špele in Roka ter prijetnih ljudi ni nič pretežko … no in na koncu je izpadlo takole…

Ps: torta je bila krasna.